Akademija 4 – Akademija za letalstvo

Polet z Alpha Trainerjem, z izkušenim inštruktorjem

160.00

Oglejte si Slovenijo iz zraka in doživite občutek pravega letenja na šolskem letalu Pipistrel Alpha Trainer. Spoznajte kako se upravlja z letalom in kakšni pogledi na svet se odpirajo iz višine. Pridite na letališče Celje v letalsko šolo Akademija 4.

Opis

Naj vam paket opišemo kot zgodbo videno iz oči kandidata, oz. vašega obdarjenca. Vsem zgodbam, ki jih prišemo pri nas je skupno naslednje: “Je bilo lepo, ane?” Lepo? Nepopisno lepo! Le kje naj najdem besede za to uro.

Ko parkiram avto ob tem lepem letališču in po telefonu iščem kontaktno številko me že prestreže učitelj letenja. “Midva sva zmenjena za letenje ob petih, kajne?” pospremi s prijaznim nasmehom in čvrstim stiskom rok. “Najprej se bova malo usedla in pogovorila.”

Na prostem v udobnih stolih mi učitelj predstavi polet. Najprej takoimenovani profil. Kam bova sploh odletela. Vzletela bova iz Celja in se potem se pa vzpela na okrog 1500 – 2000 m nad Savinjsko dolino. Večinoma se bova zadrževala vzhodno od Celja. To bo najina t.i. cona. Ko bova končala z manevriranjem, bova pristala v Celju.

Vse skupaj od vžiga do ugašanja motorja bo trajalo eno uro. Težko verjamem, ko mi učitelj letenja reče, da bodo 95% časa krmila v mojih rokah. Osupnem in takoj mi dostavi, da je to povsem normalno. To je namen in čar informativnega poleta. Da vidim, kako je dejansko voditi – pilotirati letalo in ne samo sedeti kot sopotnik in gledati ven kot nesrečen žakelj krompirja.

Pove mi še nekaj o krmilih in kako bova med letom komunicirala. Letela bova večinoma med 150 km/h do 200 km/h in zato časa za obširne razlage ne bo. “Najbolj pomembno je dvoje: vsi premiki s krmili naj bodo majhni. Pilotiranje je bolj podobno pisanju z nalivnikom kot kopanju jarkov s krampom. Vsi gibi rok v Top Gunu in podobnih filmih so pretirani za desetkrat. Druga stvar je pa, da želim, da ti je med letenjem ugodno. Če ti bo slabo, mi povej. Lahko pomagam. Hudo bi mi bilo, da trpiš.”

In tukaj se Akademija razlikuje od drugih šol. Učitelji letenja so skrbni. Med poletom me večkrat vpraša, kako se počutim in temu prilagodi nadaljnje manevre. Opazuje, ali diham pospešeno in ali imam bledico. Ti mirni fantje niso te veščini pridobili sami. Izučili so jih. Izučili so jih isti učitelji, ki so mladim vojaškim pilotom v prvih poletih v Zadru dovolili, da so bruhali v svoje titovke in jim tako prizanesli ponižanje čiščenja kabine po pristanku. Učiteljski zbor v Akademiji je strokoven. In predvsem zelo human.

Najin pogovor se bliža koncu. Učitelj me še vpraša ali imam kakšne posebne želje in ravno takrat opazimo letalo, ki se vrača na letališče. Nekaj sekund za tem je nad stezo že bleščeče belo letalo, ki se v strmem levem nagibu spušča na pristajanje.

informativni let debriefing

Letalo se ustavi, ugasne motor in posadka izmenja nekaj besed z učiteljem ter se odmakne na teraso in lesene stole.”Sedaj bova naredila predpoletni pregled.” Greva okrog letala, kjer roke in oči učitelja prečesavajo vse vijake, špranje in površine letala. Kako je lepo! Tekoče linije, ki se bleščijo v gloss belini. Krila in trup so izdelana natančno kot ogledalo in v njih vidim svoj odsev. Ampak kako je vendar majhno! Spet učitelj vidi mojo presenečenje in me poduči: “Veš, veliko je ravno prav. V šestdesetih so se jugoslovanski kadeti učili leteti na letalu Utva Aero-3. Bistveno večje s trikrat večjo maso in trikrat močnejšim motorjem in kljub temu to majhno Pipistrelovo letalo zmore precej več manevrov in še hitrejše je. Zato je primerno za današnji čas. Narediti največ z najmanj. To letalo brez goriva in posadke tehta manj kot 300 kg. Čez nekaj minut ti bo to zelo všeč.”

Pomaga mi, da se privežem v sedež, poduči me o reševalnem padalu, ki pod svojo kupolo varno spusti celotno letalo in potem začenjava s postopki pred vzletom. Stikala so na pravem mestu, elisa se zavrti in slušalke in mikrofon oživijo. Moj pulz pa tudi. Med vožnjo po tleh vidim kako se premikajo kazalci na instrumentih in skušam uganiti njihov pomen. “Potrebovala bova te tri: brzinomer, višinomer, obratomer. Vse ostalo ti bom povedal, če bo potrebno. Predvsem pa glej ven – kot sva govorila v pripravi. Letalo vodimo s tem da gledamo ven, z instrumenti samo kontroliramo ta položaj.”

Obrneva v os steze, učitelj naredi zadnje postopke pred vzletom. “Vzlet bo moj. Letalo ti bom predal čez slabo minuto, ko se bova že vzpenjala. Zato položi prosim levo roko na krmilno palico in desno na moč motorja. Spremljaj moje gibe, ampak brez uporabe sile prosim.”

Polna moč motorja, kolesa začnejo poskakovati, vzlet! Desni zavoj, nos še vedno gor. Mine tista minuta, gledam vzletišče spodaj – kako je mogoče, da sva že tako visoko. Brzinomer kaže 140 km/h. Vau! Kakšen čudovit letalen stroj. Da, res mi je všeč teh 300 kg. “Dobro, sedaj sva usmerjena proti Kozjanskem. Glej, tako dela nagib. Vidiš? Majhni odmiki. Nos gor, nos dol. Spet majhni odmiki. Sedaj pa le prevzemi” in spusti krmila. Vsega je skoraj preveč. Ne morem verjeti da pilotiram, učitelj pa sedi na desni s prekrižanimi rokami in tam pa tam reče nekaj v smislu: “Tako ja, malo nos bolj gor. V redu je sedaj. Kar tu ga drži.”

Naslednje pol ure je nepopisnih. Nekje visoko nad dolino krmilim letalo suvereno in brezskrbno. Točno tako kot otrok, ki se lahko igra in uganja neumnosti, ker dobro ve, da ga starši čuvajo. Svoboda, umetnost, tehnika, mir, vse to zapolni mojo dušo. V tem trenutku je to, da pilotiram letalo, ki se brezskrbno prekopicuje med večernimi oblaki, nekaj najbolj naravnega in normalnega.

Zmanjšava višino in se usmeriva proti Celju. Sedaj sva midva tista bleščeča pika za vse, ki opazujejo najin dolet iz vzletišča. Nekaj sekund kasneje in le dobro minuto pred pristankom učitelj spet položi roke na krmilno palico: “Od tu naprej bom jaz prevzel, ti me pa spet spremljaš.” Pristaneva, prideva na platformo in ugasneva motor.

Spet enak zrak in isti stoli. “Je bilo lepo, ane?” Lepo? Nepopisno lepo! Le kje naj najdem besede za to uro.

Go to Top